Slovesno obeležili spomin na Veroniko Deseniško

17. oktobra bo minilo 600 let od tragične smrti Veronike Deseniške, ki naj bi bila utopljena v kadi na gradu Ojstrica pod Krvavico. V spomin na ljubezen med njo in Friderikom II. Celjskim  ter na njeno tragično smrt je v torek, 16. septembra, Občina Tabor, skupaj s Pokrajinskim muzejem Celje in Inštitutom Kreativa, pripravila zelo lepo in zanimivo prireditev, s katero so še dodatno osvetlili lik Veronike Deseniške, ki ostaja zapisana v zgodovino kot simbol ljubezni, poguma in moči.  

Že v začetku leta so v Taboru obeležili Veronikino leto, ko so slovesno predali namenu novo poštno znamko, posvečeno tej izjemni ženski naše zgodovine, ki jo je oblikovala Tina Pregelj Skrt. Predlog za znamko je Pošti Slovenije v imenu Pokrajinskega muzeja Celje dal višji kustos muzeja, mag. Damir Žerič. Slednji je tudi na tokratni prireditvi podal obširen in poglobljen razmislek o Veroniki in Frideriku, njuni ljubezni in smrti. Pripravil pa je tudi posebno razstavo z Veronikino in Friderikovo zgodbo ter pogled v zgodovino Celjskih.   

Veronika tragična žrtev takratne politike

»Veronika Deseniška je bila tragična žrtev ambiciozne politike grofov Celjskih, ki so svoj posestni, gospodarski in s tem tudi politični vzpon sistematično gradili tudi s poročnimi zvezami. Z njimi so spletli mrežo koristnih političnih zavezništev, kar jim je naposled prineslo status vodilne plemiške rodbine v regiji,« je povedal mag. Damir Žerič in nadaljeval: »Grof Herman II. Celjski je svojemu najstarejšemu sinu Frideriku II. našel nevesto v mogočni rodbini Krško-Modruških, ki jih od leta 1430 dalje poznamo kot Frankopane. Z ženitno pogodbo, ki je bila sklenjena leta 1388, so Celjani dobili polovico otoka Krk, gradove Bakar z mestom, Trsat in Bribir, s tem pa tudi dostop do Jadrana. Friderik se je z Elizabeto, hčerjo grofa Štefana II. in Katarine Carrera, poročil pred letom 1406. Elizabeta je okoli leta1406 rodila sina Ulrika II., vsaj od leta 1415 pa sta zakonca živela ločeno. Herman je poskušal urediti družinsko krizo, odtujena zakonca sta se leta 1422 srečala v Krapini, toda Elizabeta je po skupaj preživeti noči umrla v nepojasnjenih okoliščinah. Kronista Enej Silvij Piccolomini in Eberhard Windecke sta za smrt okrivila Friderika, ki naj bi ženo ubil. Neznani pisec Kronike grofov Celjskih je previdneje zapisal, da je Elizabeta umrla in dodal: »Po deželi se je javno govorilo, da jo je zavoljo ljubke gospodične, imenovane Veronika, ki bi jo rad vzel za ženo, ponoči zabodel in umoril, ko sta skupaj ležala.« Ivan Frankopanski je leta 1424 obtožil Friderika, da je v postelji umoril svojo ženo in ga pozval na dvoboj. Kralj Sigismund je dvoboj prepovedal, Friderikovo vpletenost v umor pa prepustil tribunalu kralja Kalmarske unije  Eriku VII., ki se je tedaj mudil na obisku na Ogrskem in je Friderika oprostil,« je povedal mag. Žerič in nato spregovoril o tem, kdo je bila Veronika. »Celjski kronist jo je predstavil kot plemenito von Dessnitz. Pridevek se je v zgodovinopisju in književnosti skoraj vselej povezoval z imenom vasi in sedeža župnije Desinić, južno od Velikega Tabora v hrvaškem Zagorju, za kar pa govori le podobnost imena in kraja v bližini Friderikovih posesti. O njenem plemiškem izvoru ne more biti dvoma. Pisec Kronike grofov Celjskih je Veroniko predstavil kot plemkinjo in lepo gospodično, ki po plemiškem stanu Frideriku ni bila enakopravna, saj je bila iz skromnejšega viteškega rodu. Friderik pa je v pismu beneškemu dožu svojo ženo označil kot mlado hčer velikega ogrskega barona. Kronista Picclomini in Windecke pa sta zapisala, da je bila Veronika Friderikova priležnica, njenega izvora pa ne omenjata,« je povedal mag. Žerič in nato spregovoril o dogodkih, ki so po poroki v sosledju pripeljali do tragične Veronikine smrti. 

Friderikova in Veronikina usoda 

»Friderik in  Veronika sta se poznala že vse od leta 1422, pred poletjem 1425 pa sta se na skrivaj poročila. Mladoporočenca sta po poroki živela na gradu Fridrihštajn na Kočevskem, ki ga je zgradil prav Friderik. Poroka s plemkinjo nižjega stanu se je zgodila proti volji Friderikovega očeta Hermana, odsvetoval jo je tudi ogrski kralj Sigismund. Friderik je junija 1925 preko svojega odposlanca zaprosil Beneško republiko za zatočišče, ker je ogrski kralj na očetovo zahtevo ogrožal njegovo in ženino življenje. Beneški senat je o tem razpravljal 25. junija 1425, vendar prošnji ni ustregel. Kralj Sigismund je Friderika zvabil na svoj dvor na Ogrskem, ga dal prijeti in izročiti jeznemu  Hermanu, ki je dal svojega sina vkleniti v železne vezi in ga z vozom odpeljati na grad Ojstrica. Tam so ga dobro zastraženega zaprli v grajski stolp, pozneje pa ga odvedli na celjski grad, kjer ga je stražil Jošt Helfenberški (Soteški). Friderik je moral vrniti vse gradove, ki mu jih je oče pred tem podelil, vključno z gradom Fridrihštajn, ki ga je Herman porušil,« je povedal slavnostni govornik in dodal, da je Friderik najverjetneje bil izpuščen iz zapora že januarja 1426, saj je takrat že uradoval in izstavil listino za samostan Kostanjevica.  V povezavi z Veroniko pa je mag. Žerič povedal: »Veronika se je v tem času skupaj s svojimi spletičnami v strahu za svoje življenje skrivala po gozdovih. Skrivala se je tudi na gradu Vurberk pri Frideriku IX. Ptujskem. Tam so jo ujeli in odvedli na grad Ojstrica, kjer je bila nekaj časa brez hrane in pijače zaprta v grajskem stolpu. Herman jo je nato ukazal privesti v Celje, kjer je sklical sodišče, ki naj bi o njenem primeru razpravljalo in jo dalo usmrtiti. Herman jo je namreč obtožil, da je Friderika do poroke pripravila s čaranjem, njega samega pa zalezovala s strupom in mu stregla po življenju. Na sodišču je Veronika dobila zagovornika in bila z njegovo pomočjo še isti dan oproščena vseh obtožb. Kljub temu so jo odpeljali na Ojstrico, kjer so jo po zapisih kronista »hoteli umoriti z lakoto in žejo. Ker se to ni posrečilo, je poslal grof Herman tja dva viteza, ki sta jo dala pod Ojstrico utopiti v čebru«. Veroniko so nato pokopali v Braslovčah, nato pa se je Friderik čez nekaj let odločil za izkop njenih posmrtnih ostankov in njihov prenos v kartuzijo Jurklošter. 

Igralska interpretacija Veronikine zgodbe 

Na prireditvi je vso to zgodbo ob prisotnosti viteza, člana Društva Vitezov Celjskih, z izjemno interpretacijo in igralskim zanosom predstavila Špela Hribernik v vlogi Veronike. Lik Veronike predstavlja tudi na kostumiranih vodenjih po Celjskem gradu, na srednjeveških dnevih, predstavah in kulturnih prireditvah. Kot pravi, je njena vloga Veronike velika odgovornost, hkrati pa izjemen navdih in poslanstvo, saj gre za avtentično zgodbo o prepovedani ljubezni, ki je ni izbrisal niti tok časa. Veronika Deseniška je izbrala težko pot, pri tem pa ostala zvesta sama sebi. Svojo različico zgodbe o Veroniki in Frideriku so predstavili tudi učenci POŠ Tabor, v kateri grof Herman ne nasprotuje njuni ljubezni. Prireditev sta sooblikovali in bogatili še pianistka Amadeja Juhart z Vranskega in sopranistka Nina Kreča iz Tabora, ki zaključuje magistrski študij petja v Gradcu. Prireditev je povezovala Klavdija Sitar iz Inštituta Kreativa.  Svoj delež pa so po prireditvi z grajsko pojedino pridodale tudi članice Društva žena in deklet Občine Tabor.

Darko Naraglav